Prihodnost dela ne bo odločena z inteligenco. Odločena bo z značajem. V kolumni, objavljeni v poletni številki revije Konkvistador, Simon Cetin, soustanovitelj in partner družbe iPROM ter ustanovitelj Retobe, razmišlja o tem, kaj ostane človeku v času, ko znanje in umetna inteligenca postajata dostopna vsem. Ko tehnologija ni več konkurenčna prednost, razliko ustvarjajo značaj, integriteta, vztrajnost in pripravljenost prevzeti odgovornost za lastne odločitve.

Ko sem bil povabljen k pisanju za prvi izvod revije Konkvistador, sem urednico vprašal preprosto vprašanje: kdo so vaši bralci? Pričakoval sem demografijo, odstotke, tržne segmente. Dobil sem nekaj drugega. Dobil sem energijo. Govorila je o radovednosti. O ljudeh, ki jim ni dovolj površina. O generaciji, ki želi razumeti svet, ne samo slediti toku. V času, ko skoraj vse tekmuje za pozornost, je odločitev za globino pogum. In prav zato je ta trenutek pomemben.

Živimo v obdobju, ko se ne demokratizirajo samo informacije. Demokratizira se inteligenca, znanje pa postaja komoditeta. Analiza. Struktura. Ideje. Strategije. Med nami so agenti, ki delo opravljajo samostojno in z avtonomijo. Pred vrati so roboti, ki se učijo z živega sveta in opravljajo fizično delo. Umetna inteligenca postaja infrastruktura, tako kot elektrika in internet. In ko nekaj postane infrastruktura, preneha biti prednost.

Dolga desetletja je bil dostop do znanja konkurenčna prednost. Tisti, ki so imeli več informacij, boljše analize, hitrejše uvide, so imeli moč. Danes strategijo dobiš v sekundah. Idejo prav tako. Analizo še hitreje. Vprašanje ni več, ali znaš. Vprašanje je, kdo si, ko to znanje uporabiš.

Generacija, ki danes vstopa na trg dela, bo prva, ki bo umetno inteligenco doživljala kot normo. Ne kot eksperiment. Ne kot privilegij. Kot samoumevno okolje. To pomeni, da povprečnost ne bo več zaščitena z nevednostjo sistema. In odličnost ne bo več izhajala iz samega dostopa do informacij. Razlika bo osebna.

V petindvajsetih letih podjetništva sem videl menjavo tehnologij, platform, poslovnih modelov. Internet, mobilno revolucijo, družbena omrežja, podatkovno ekonomijo, avtomatizacijo. Vsakič je nekdo razglasil konec človeka. Vsakič je zmagal tisti, ki je znal nositi odgovornost. Tehnologija pospeši. Ne odloča.

Danes lahko skoraj vsak ustvari vtis inteligence. Le redki gradijo kredibilnost. Umetna inteligenca lahko generira tekst, ne more pa stati za njim. Lahko simulira strategijo, ne more pa prevzeti posledic. Lahko optimizira procese, ne more pa nositi moralne teže odločitve.

Ko znanje postane poceni, postane značaj drag.

Značaj ni moralna temveč operativna kategorija. Pomeni disciplino, ko nihče ne gleda. Pomeni vztrajnost, ko nihče ne ploska. Pomeni integriteto, ko bi bližnjica delovala hitreje.

V družbi, kjer lahko vsak generira nekaj dovolj dobrega, bo odločalo, kdo je pripravljen iti dlje. Ne zaradi vidnosti v očeh drugih, temveč zaradi notranjega standarda.

Prihodnost dela ne bo tekmovanje med človekom in strojem. Tekmovanje bo med dvema tipoma ljudi. Med tistimi, ki tehnologijo uporabljajo za bližnjice, in tistimi, ki jo uporabljajo za rast. Prvi bodo proizvajali vtis. Drugi bodo gradili vrednost. Razlika se ne bo videla prvi dan. Videla se bo čez pet let.

Ko bo splošna inteligenca dostopna skoraj vsem, bo redkost nekaj drugega.
Sposobnost nositi težo lastnih odločitev.
Sposobnost graditi nekaj, kar presega algoritem.
Sposobnost vztrajati tudi takrat, ko ni takojšnje nagrade.

Zato zelo konkretno. Vsak dan si vzemi čas brez motenj in ustvari nekaj resničnega. Ne za objavo. Ne za odziv. Za standard, ki ga postavljaš sam sebi. Na koncu dneva si zastavi tri vprašanja: kaj sem danes ustvaril, kaj sem danes razumel globlje in kje sem danes vztrajal, čeprav bi lahko odnehal. To ni produktivnostni trik. To je trening značaja.

Tehnologija ti bo dala moč. Ne bo ti dala smeri. Znanje ti bo prišlo naproti. Ne bo ti dalo integritete. Če ima danes skoraj vsak dostop do iste inteligence, bo odločalo nekaj zelo osebnega. Ali si pripravljen nositi težo svojih odločitev. Ali si pripravljen postati zahtevnejša verzija sebe. Ali si pripravljen graditi tudi takrat, ko ni aplavza.

Morda je to pravi pečat tega časa. Ne vprašanje, kaj vse znaš narediti. Ampak kdo postajaš med tem, ko to delaš. In morda je prav zato ta revija pomembna. Ker globina ni nostalgija. Je odločitev.

Kolumna je bila originalno objavljena v prvi, junijski številki revije Konkvistador na str. 490.