Tržniki si želijo v svoje trženjske strategije vključiti spletne skupnosti. Vsi so namreč že slišali za primere, ko so na YouTube-ovi videi postali »viralni« in so dosegli milijone praktično čez noč. Prav tako poznajo statistiko, ki pravi, da potrošniki najbolj zaupajo ljudem, kot so oni sami, da oglaševanju ne verjamejo in da skoraj vsi pred nakupom preiščejo internet po dolgem in počez. Tako so oglaševalci hitro skočili na vlak, ki se mu reče marketing v spletnih skupnostih. Žal pa se večina njih ne zadeva, kaj to sploh pomeni oz. kako se to pravilno počne.
Oglaševalci so še vedno navajeni na klasično obliko trženja (oglaševanja), kjer je šlo za enosmerno komunikacijo in kjer so lahko potrošniki s preprosto tipko na gumbu ugasnili oglas. To v primeru trženja v spletnih skupnosti ne gre. Tako morajo najprej in predvsem pozabiti na »ukazovanje in nadzor«. Sedaj gre za »vzgajanje in podporo«. Znamka, ki to razume, ne bo poskušala nadzirati sporočila ali tega, kako se širi. Namesto tega se bo usmerila na posamezne skupnosti uporabnikov in jim bo dala tisto, kar res potrebujejo. Tako, na primer, American Express malim podjetjem nudi podporo v obliki gostujočih predavanj, belih knjig, virov in spletnih orodij, ki koristijo njihovim lastnikom. Kar je neprimerno boljši pristop kot pa, da bi na raznih konferencah vabili ljudi k pridobitvi njihove kartice.
Če torej želijo oglaševalci s svojimi blagovnimi znamkami uspeti v spletnih skupnostih, potem morajo upoštevati tri stvari: 1. uporabnost za različne skupnosti, 2. stalna zaveza spletnim skupnostim ter 3. spremljanje in reagiranje v realnem času.